STRAŠILO, BUČE IN BUČKE
Jesenske dni smo si v enoti popestrili z zabavnimi dejavnostmi v znamenju buč. Imeli smo srečo, saj nam je družina Grubelnik podarila tri buče, prave buče velikanke, za kar se jim še enkrat zahvaljujemo. Oranžne krasotice so nas navdihnile, da smo o njih brali pravljice, prepevali pesmi ter jih izrezljali in vanje dali lučko.
Otroci so buče opazovali, jih tipali in skupaj smo ugotovili, da se buče razlikujejo po barvi in velikosti, da zrastejo na njivi,…
“Kakšen čuden zvok!” ko smo trkali po njej.
“Le kaj se skriva v njej?”… “Morda miška, polh,…”
“Jaz jo dvignem, glej!” se je slišalo na hodniku. Buče so res zanimive in atraktivne.
V tednu jesenskih počitnic smo se vzgojiteljice odločile, da te buče velikanke prestavimo na prostor pred vrtec. Otroke smo vprašale, kaj naj z njimi naredimo in dobile odgovor: “Izrežimo jih, naredimo jih strašne.”
In res, v petek, 30. oktobra, smo se vsi zbrali pred vrtcem, kamor smo prestavili velikanke. Otroci so z zanimanjem opazovali, ko je Anja pričela z rezanjem buče. Ko je bila narejena prva odprtina, so otroci malce s strahom segali z rokami vanjo in potem hitro umaknili roko. Tisto, kar se je skrivalo notri, je bilo kar malo sluzasto. Nekateri bolj, drugi manj radi so jemali semena iz buč. Semena smo prebrali in jih dali v pripravljene papirnate vrečke, da si jih lahko vzamejo in odnesejo domov ter naslednje leto posadijo sami. Morda bomo drugo šolsko leto imeli še več buč velikank.
Da pa buče ne bi samevale in jih prehitro obiskale vrane ter jih pokljuvale, smo izdelali še pravo strašilo motovilo, da pazi nanje, hkrati pa popestrili in polepšali okolico našega vrtca.
Po končanem delu smo se vsi skupaj prijeli za roke in zaplesali okoli strašila.
Zapisala: Simona Svetina
